V Bruslju petkrat uspešnejši od povprečja

Naslovnico krasita naši direktorici - Kristina Kočet Hudrap in Tjaša Milošič Kovačič, ki sta v intervjuju, ki ga lahko najdete na strani 78 - 80, spregovorili o svoji podjetniški poti. 

Datum objave: 20. 06. 2016

Objava intervjuja: SBC Podjetnik, št. 1., letnik 1, 25. maj 2018

Avtor: Urška Makovec (intevju, str. 78 - 80)

V Bruslju petkrat uspešnejši od povprečja

Kristina Kočet Hudrap in Tjaša Milošič Kovačič sta na podjetniško pot krenili tako rekoč iz študentskih klopi. Nato sta se sproti učili voditi podjetje. Danes uspešno pomagata zmagovati na razpisih. 

 Kristina Kočet Hudrap in Tjaša Milošič Kovačič, solastnici in direktorici podjetja Tiko Pro, sta na podjetniško pot stopili praktično neposredno iz študentskih klopi. Kristina se je leta 2009, kot absolventka in brez prave priložnosti za redno zaposlitev zaradi gospodarske krize odločila prihodnost vzeti v svoje roke in odprla popoldanski s. p. Samo tri mesece kasneje se ji je pridružila Tjaša - dela je bilo namreč že toliko, da en par rok ni bil več dovolj. 

Ekipa Tiko Pro se je počasi večala, že v prvem letu delovanja so ustvarili 60 tisoč evrov prihodkov, podjetje pa je v vseh naslednjih letih hitro raslo.  Do danes je Tiko Pro svojim strankam v skoraj 10-ih letih delovanja pomagalo pridobiti več kot 100 mio evrov nepovratnih sredstev.

Zakaj sta Kristina in Tjaša izbrali področje javnih razpisov? Kristina je že v času študija pomagala v manjšem podjetju, kjer so pripravljali poslovne načrte, a predvsem za namene pridobivanja kreditov. Kasneje se je srečala tudi s področjem javnih razpisov in tako pridobila prvo znanje in izkušnje. Nadaljevala je po svoji poti. 

Leto 2013 je bilo za Tiko Pro prelomno. Kristina je bila razglašena za mlado podjetnico leta, kar je podjetju prineslo še dodatno prepoznavnost. Istega leta so odprli podjetje na Hrvaškem, trenutno pa načrtujejo širitev poslovanja še na avstrijski trg.

Za začetek nove poti je vsekakor treba nekaj poguma. Od kod je prišel?

Kristina: Ko si zelo mlad, razmišljaš manj obremenjeno, si bolj brezskrben. Moj oče je podjetnik. Vzgojena sem bila v miselnosti, da lahko sama poskrbiš zase. Z možem takrat še nisva imela otrok, bila sva  brez kreditov, mož je imel službo. Sploh nisem razmišljala, da je samostojna podjetniška pot  nekaj groznega. 

Ko gledam nazaj, bi kakšno stvar morda spremenila. Takrat pa se mi je le zdelo, da je pač treba nekaj narediti. 

Zdaj je seveda drugače – vse bolj natančno premislim, korake delam bolj preudarno – razmislim na primer, kakšna bo cena novega produkta, kakšni bodo stroški, kdo bo produkt kupil … vse preračunam. Na začetku ni tako … takrat samo delaš. Čisto spontano ... Je pa res, da smo na začetku naleteli na zelo dober odziv trga – hitro smo dobili prve projekte, glas se je začel širiti, podjetja so nas začela priporočati.

 

Ko danes gledata nazaj, kaj sta se naučili, kateri so glavni nauki z vajine poti?

Tjaša: Za uspešno poslovanje je potreben fokus. Zdaj smo bolj vsebinsko usmerjeni. Na začetku je tako, kot v življenju – iščeš se. In se učiš. Največkrat sproti in na napakah.. Tudi sedaj, ko smo zelo natančno usmerjeni na razpise s področja raziskav in razvoja, še vedno nadgrajujemo znanje, saj je vsaka stranka, vsako podjetje in ne nazadnje vsak projekt, drugačen.  

Pomembno je tudi, da znaš reči ne. Na začetku tega nismo znali. Zaradi dela na več področjih tudi nismo bili tako učinkoviti, kot bi si želeli – naučiš se, da ne moreš delati veliko stvari hkrati. Sicer moraš imeti  visoke cilje, toda realne.

Kristina: Na začetku smo delali le na slovenskih razpisih. Ob spremembi programskega obdobja pa je prišlo leto zatišja na področju razpisov v Sloveniji. To bi lahko bilo za nas usodno, vendar smo se na situacijo odzvali tako, da smo pričeli pripravljati projekte za prijavo neposredno v Bruselj - pri evropskih razpisih je namreč veliko večja kontinuiteta. Okrepili smo tudi ekipo na Hrvaškem in se na splošno specializirali za pripravo dokumentacije za raziskovalno razvojne projekte. Iz slabih stvari se lahko veliko naučiš.

Kakšne izkušnje imata z vstopanjem na tuji trg?

Kristina: Zanimive. Drugi podjetniki ti skušajo razložiti, kako je, ampak očitno se moraš naučiti iz lastnih napak. Imeli smo nekaj slabih izkušenj. Na začetku nismo vedeli, kako se trg odziva, nismo imeli kontaktov. Naleteli smo na nekaj nepoštenih posameznikov, ki so nas izkoristili. 

Zdaj pristopamo drugače. Na tujih trgih iščemo partnerja, skušamo zgraditi mrežo in si vzajemno pomagati. Lažje je, če z nekom na novi trg vstopiš skupaj oz. tam najdeš podjetja in se z njimi povežeš.

Tjaša: Da … imeli smo slabe izkušnje, ker smo bili preveč in predvsem prehitro zaupljivi. Brez zaupanja sicer ne gre, saj so ljudje tista osnova, na kateri je potrebno graditi. Zdaj, ko vstopamo v Avstrijo, gre to počasneje, bolj preudarno.

Kristina: Dobro je, če se pogovarjaš s tistimi, ki imajo izkušnje, čeprav podjetje morda ni v isti panogi - Vsi so se ob vstopu na nov trg verjetno soočali z istimi težavami. Vstop na nov trg nikoli ni lahek, je pa, ne glede na začetni napor, vsak nov trg tudi nova priložnost, da rasteš. 

Katere so bile ključne poteze ali vajine lastnosti, način dela – kaj je pripomoglo k tako hitri rasti podjetja?

Kristina: Za hitro rast podjetja je bil ključen Tjašin prispevek. Obakrat, ko sem bila na porodniškem dopustu, je Tjaša popolnoma samostojno vodila podjetje. To, da sem prepustila podjetje nekomu drugemu, je bilo sicer zelo težko, ampak koristno. Tjaša ima ravno tiste lastnosti, ki jih jaz nimam – pri vodenju ljudi, načrtovanju.

Tjaša: Zato se pa tako dobro dopolnjujeva! (smeh)

Kristina: Tako je. Če bi bili sami, verjetno ne bi toliko zrasli. Ne bi dosegli tega, kar smo. Njen doprinos je velik. 

Tjaša: Se pa Kristina premalo zaveda, da je ona tista, ki je imela pogum in zgodbo začela, da je samozavestno vodila, ko smo bili ostali še čisto prestrašeni. 

Kako ste prepustili vodenje? Z obsežnimi navodili za delovanje ali ste preprosto predali?

Kristina: Tjaši sem brezpogojno zaupala, zato sem kar prepustila, se mi zdi.

Tjaša: Kristino je sicer na začetku malo skrbelo, vendar v resnici sama nisem imela veliko izbire – prevzeti je bilo treba odgovornosti in celotno ekipo – to sem tudi naredila.

 

Kako izbirata sodelavce?

Kristina: Ponavadi obe skupaj. Največkrat izbereva po občutku. Včasih ni pomembno, kakšno izobrazbo ima posameznik ali kaj vse ima zabeleženo v CV-ju. Pomembne so veščine in volja do dela. V ekipo nemalokrat sprejmemo tudi študente na prakso - če se izkažejo, jih z veseljem tudi redno zaposlimo, če si tega želijo. 

Tjaša: Tako je, pomembno je, da je človek deloven, da se je pripravljen učiti.

V čem ste boljši od konkurence?

Kristina:  Smo izjemno povezani kot ekipa. In imamo zelo visoko uspešnost na projektih.

Tjaša:  Na splošno je uspešnost pri prijavah v Bruselj  8-odstotna, pri nas je 40-odstotna. V Sloveniji pa v povprečju beležimo približno 87-odstotno uspešnost. Če bi vzeli povprečje, bi to pomenilo, da naše stranke vsak mesec uspešno počrpajo okoli milijon evrov nepovratnih sredstev. 

Smo zelo predani. Ko delamo s strankami, delamo, kot da smo del njihovega podjetja. V času priprave projekta živimo za stranko, za podjetje. Zares se potrudimo, poglobimo se v vsebino.

Koliko časa delata? Kako usklajujeta delo in prosti čas?

Tjaša: Zdaj delam manj kot na začetku. Predvsem na račun manjše nuje po nenehnem dodatnem izobraževanju, učenju – leta prinesejo določene izkušnje in seveda znanje. Ko se bliža rok oddaje projekta, takrat vsi delamo več, tudi praznike in konec tedna, če je potrebno. Vendar smo po oddaji vsi kakšen dan prosti.

Kristina: Naš urnik je fleksibilen, nimamo klasičnega 8-urnega delavnika. Na delo prihajamo različno – kdaj pridemo pozneje in odidemo prej - pomembno je, da je delo narejeno. Dva, tri tedne pred rokom oddaje delamo vsi več, potem pa si navadno kar ves teden vzamemo prosto.

Tjaša: Človek je učinkovit takrat, ko je spočit. Že nekaj let ob koncu tedna ne delam. Razen seveda pred rokom oddaje projektov. Konec tedna mora biti prost. Včasih je bil moj problem, da dela nisem delegirala. Tega sem se naučila. Zdaj nimam slabe vesti, če rečem: Tega ne zmorem. Mi lahko pomagaš?

Kristina: Po četrti uri se strankam zelo redko javim na telefon. Klic vrnem zjutraj ob osmih. Nihče se nad tem nikoli ne pritoži – praviloma vsi spoštujejo prosti čas.

Help
Potrebujete pomoč pri pridobivanju sredstev? Pošljite nam povpraševanje in pogovorili se bomo o možnostih za sodelovanje. Kontaktirajte nas

E-novice

Ostanite korak pred konkurenco: Prijavite se na tedenske novice iz sveta nepovratnih in povratnih sredstev.